Na tisoče kilometrov in na stotine višinskih metrov, v snežnih metežih in peklenski vročini, čez previse in neprehodne.... 
„Atiii?“ 
Ah, ta mularija, kaj bi pa zdaj spet rada? 
„Jaaaa?“ 
„A veš, da nisem še nikoli spala zunaj? Mislim tako, brez šotora.“ 
Uh, to pa postaja zanimivo. Hitro vržem kost svoji štirinajstletnici. 
„Hja, ni problema, greva na PP? Ene 5 dni, s spalkami in kuhalnikom...“ 
„Jaaaaaa“ 
„Ampak, bo naporno, plezanja je zelo malo, veliko je rušja...“ 
„Bomo zmogli, bomo ja... saj veš, a ne?“ 

 
In tako se je začetek letošnjega avgusta, sredi dokaj vlažnega in turobnega vremena vsa zgodba sploh začela. Ko se mi konča služba in nastopi drugi del dopusta, se kot po božjem naročilu uredi še vreme, deževni oblaki se umaknejo v preteklost in ostaneta samo še dve izbiri: greva ali pa ne greva. V sredo dopoldne se na hitro odločiva, da se odpraviva z avtobusom popoldne v Planico, kar nama povzroči nemalo težav. Tokrat bo očitno potrebno vso opremo zapakirati že doma v nahrbtnika, v Planici pač ne bo nobenega z opremo natrpanega kombija, iz katerega bi lahko izvlekla še kake pozabljene reči.  
To dopoldne nobena ura nima 60 minut, saj se številke vrtijo, da se ura pregreva. Nama pa čas beži, zadnje minute še tlačiva razne ostanke v nahrbtnika, katera sta bila že zdavnaj do vrha polna, žena se naju usmili in skočimo v avto... 
„A ti boš šel pa kar v opankih?“ 
Ah, baba, a ne vidi, da imam gojzarje v rokah? 
„Itak da ne, ti kar vozi. Če si je gospod Bean med vožnjo umil zobe, se bom pa tudi jaz preobul!“ 
Za tri minute smo hitrejši od avtobusa, še čao mamice in hčerkice in... 
„Ups, palice sem pozabil vzet!“ 
Zadene me pogled, kateri bi pametnega ubil, meni pa le nekako dopove, da bom pač tokrat obsojen na brez, avto odbrzi, pripelje se avtobus in po dolgih letih zopet stopim vanj. In ura se zopet začne z normalno hitrostjo vrteti dalje.