Hvala Ambrožu za te uvodne ameriške takte. Saj smo naročili celo plehmusko, samo imajo že od nekdaj ob torkih večer vaje in so mi odstopili le enega člana, pa še tega le za pet minut.
Res sem vesela, da smo se zbrali v tako lepem številu, vse od blizu in daleč prav lepo pozdravljam. Še posebej pozdravljam gospo ravnateljico in se ji še enkrat prav iskreno zahvalim tudi v imenu Planinskega društva Idrija, da nam je omogočila predstavitev v njenih prostorih.

Sara in Boris sta od lanskega poletja bogatejša za prijetno pustolovščino, katero nam bosta danes predstavila v sliki in besedi. O tem poletnem doživljaju mi je Boris, skromen kot je, povedal mimogrede, in presenečenje me je zajelo šele dan po tem. Opraviti s tako potjo, s katero se ne spopade kar vsak, pa še v enem kosu in še z štirinajstletno hčerko, res ni kar tako. To je, če zanemarimo težo planinskega dosežka, predvsem doktorski naslov v predmetu starševstva.

Prosila sta me za par uvodnih besed, a sem vama spet eno ušpičila. Nisem se pripravila! A sem, po liniji najmanjšega odpora, prošnjo preložila na druga ramena. Na ramena, ki to znajo veliko bolje od mene. Trakec tega predavanja bo prerezal nekdo, ki mu je doživljaj tudi segla do srca. Njegovemu trudu gre zasluga, da je o potepuških dogodivščinah že v oktobru brala cela Slovenija, kajti zelo dobro napisana Borisova zgodba je prepričala cel uredniški odbor Planinskega vestnika. Pozdravljam planinca, pisca mnogih resnih in večih zabavnih zgodb v Planinskem vestniku, mogoče celo drugega Janka Mlakar, voditelja mnogih (70?) planinskih oddaj na Radiu Dur, pisatelja knjige Devet dni v avgustu, poleg Borisa Kumra krivca za vse moje Prekmandlce. Predstavljam vam in k besedi vabim našega današnjega govornika Dušana Škodiča. Dušan veseli in počaščeni smo, da si z nami, zato te vabim da nam vsem skupaj kaj lepega poveš.

Anka Vončina, april 2012

V Idriji obstaja ženska, s katero imam že dve leti stike. In pred kratkim mi je rekla, da sem brezobrazen. Obstaja seveda tudi en dec, ki je istega mnenja kot ona. Da sem brezobrazen. Rekli boste, pa kaj, klasičen trikotnik, ampak če si zabredel vanj si pač sam kriv in prav nič se nam ne smiliš. Ampak sploh ni tako, kot je videti na prvi pogled. Prav tako kot naslov tega predavanja.

Z obema človekoma sem imel že dolgo stike preko mejla, na daljavo smo sodelovali za spletni portal gore-ljudje in seveda za Planinski vestnik. Srečali pa se vse do danes še nismo in zato Ankinega komentarja, da sem zanjo še vedno brezobrazen nisem vzel kot oštevanje, ampak kot povabilo, naj se končno že oglasim, da kakšno rečemo. Ker imam izkušnje z idrijsko gostoljubnostjo po zaslugi Borisa Kumra, sem ob povabilu Borisa Sedeja moral popustiti.

Naj se lotim začetka te zgodbe, o kateri bomo poslušali. Bilo je takole. Anka (poznate Iskanje prekmandeljca?) mi je nekega dne vsa razburjena pisala, da je Boris Sedej s svojo hčerjo naredil eno strašansko stvar in da bi morali mi to na gore-ljudje nujno objaviti. Nič posebnega v tej komunikaciji, v kateri je večinoma stvari strašanskih in se vedno mudi. Ampak ta stvar je bila res posebna. Prehoditi pot Planica – Pokljuka v enem kosu z mladoletno hčerjo - bolj ko sem si v mislih ponavljal ta stavek, bolj neverjeten se mi je zdel.

Ta pot je namreč tako posebna, tako lepa , tako zakomplicirana in tako skrivnostna, da je veliko vprašanje, koliko ljudi jo je poleg njenih očetov, Uroša Župančiča in Dušana Vodeba pred desetletji, sploh prehodilo v enem samem kosu, to je v osmih dneh. Po etapah da, a v enem kosu, to je dejansko strašna stvar. Takoj sem spoznal, da je treba zadevo spraviti tudi v Planinski vestnik, dati med ljudi ohranjeno na papir.

Občutki po končani poti so morali biti neverjetni, saj je imel Boris že po dveh dneh vse skupaj napisano, in tedaj sem se prvič ustrašil, kaj bo iz tega nastalo. Ko je človek čustveno segret, lahko ustvari ogromno, jaz pa sem bil zaskrbljen zaradi pomislekov glede pisanja, saj mi je v mejlu zaupal, da je le »kmečki sin«, ki je v šoli marsikaj prespal. Ko sem zadevo odprl, mi je postalo jasno, da je prespal zgolj nekoristne stvari. Imela sva le še eno težavo, namreč dolžino besedila, ker ima revija svoje omejitve. Rekel je, da lahko samo še vse skupaj pobriše in da bi sam kvečjemu le še kaj dodal ali napihnil. Dovolj jasno sporočilo, da hodiva po tako ozki polici, da ne bo moglo dolgo trajati. Na koncu se je vendarle vse odlično končalo. Skrajšanega sva nato dala na mizo glavnemu uredniku. Ta se je strinjal, da bo šel članek že takoj naslednji mesec v objavo in tako je tudi bilo.

Končna verzija je bila kristalno jasna zgodba o Borisovi in Sarini gorniški avanturi. Zgodba o avanturi, ki je bila na začetku zamišljena kot »nič posebnega«. To ni zgodba o dosežku, temveč zgodba o očetu in hčeri, ki sta si nekoč zaželela iti spat pod zvezdnato nebo, in sta to tudi uresničila. Je tudi zgodba o osmih dneh, v katerih sta Boris in Sara uspela podariti eden drugemu več, kot si lahko velika večina staršev in otrok kdaj koli v življenju utegne podariti. To je čas, posvečen eden drugemu.

Prisluhnimo jima …