Tik pred temo prvega dne se nama v Planici zgodi že prvi izjemni uspeh. Balvana z oznako PP, katerega se baje ne da spregledati, sva midva spregledala za šalo malo. Ali drugače povedano, balvan bi že lahko bil pravi, le PP oznake ni imel. Pa si namesto tega nesrečnega balvana raje poiščeva primerno kotanjo, po večerji smukneva v spalni vreči in se prepustiva čaru prve noči preživete na prostem. 
„Ati, glej ti to, koliko zvezd se vidi. Veš, kateri je Veliki voz?“ 
„Hm, ne vem točno, ampak ne ubadaj se s temi vozovi. Raje si kake tebi lepe zvezdice izberi in ko bo prišel pravi fant, ti jih bo klatil z neba...“ 
„Ah, bučman!“ 

 
Ker čari noči nimajo nobene povezave s čaranjem, se tudi zjutraj ni nobena PP oznaka pričarala na balvan. Malo izpod časti se nama je zdelo že v prvem metru izgubiti, pa ubereva drugo taktiko – namesto po opisu bova šla za nosom. Zapodiva se mimo balvana brez oznake poševno v levo, tja do prvih skal. Ker nisva srečala nobene poti, se je vsiljevala misel, da je prava potka potem bolj desno in iz prvega cika nastane drugi cak, kateri naju pa le pripelje do zmagoslavja. Kmalu stopiva na lepo speljano lovsko stezico, katera se vije skozi prijetne gozdičke, višje se umika v desno in malo že tuhtam, da sva na kaki šverc potki v Italijo. Pa je strah odveč, PP oznaka občasno potrdi pravo smer in ko se čez Vratca prekobaliva na Ovčjo stran, se že vidiva v naslednji urici v Tamarju pri Nadiži. Počasi se spuščava po zelenicah, nato preideva v grapo, možic nama kaže pot, grapa pa je vedno bolj skalnata in strma. Nekaj mi čudno diši. 
„A tu dol greva?“ me vpraša Sara. 
„A se nisva zmenila, da bova skupaj iskala pot? Ravno toliko vem, kot ti!“ ji zaupam svoj dvom. 
Ura je 11, sonca med sabo tekmujejo, kdo bo bolj spražil skale, po katerih se potikava, tam v kotu se nama pa nasmiha senca in odločitev ni težka. 
„Driiiiiinnnnn, malicaaaaaaaa!“ naznanim počitek in v hipu sva v varnem zavetju prijetnega hladu. Po vročih skalah raztegneva spalki, da se malo sušita, midva si pa vzameva opoldanski odmor. Med žvečenjem sendviča pa seveda tuhtam, kje sva zgrešila. Kakih 100 višinskih metrov bova že morala nazaj. 
In točno to se kasneje izkaže. Zadnji možic ni bil potrditev poti, ampak znak, da je potrebno zaviti desno in tako postaneva že prvi dan pametnejša za eno novo izkušnjo. 

 
Popoldne sonce neusmiljeno nabija v pobočje pod Travnikom, kamor naju vodi naslednja etapa. Sva pa na dopustu in ne na tlaki, pa se raje zavlečeva v osvežujoč objem Nadiže in šele proti večeru si zopet oprtava nahrbtnika. Dobri dve uri se mučiva pod njima, ob mraku pa le prilezeva do poraščenega pomola Kumljah, tik pod vstopom Taschadove smeri. Posteljeva si v zeleni kotanji, skuhava instant špagete, opazujeva gnečo na nebu in lučke v dolini in se počasi spravljava spat. 
„Glej, glej, utrinek!“ 
„Wow, si si zaželela kaj?“ 
„Mhm“ 
„Upam, da vsaj kak liter ledenega čaja“ 
„Bumbar!“ 
Baje, da ne smeš na glas izreči želje, sicer se ti ne izpolni. Bo že držalo, ta se že ni.