VIII etapa - Luknja peč - Pokljuka
Ponovno prilagajanje na civilizacijo
Kot je sama spalnica nekaj
posebnega, je prav tako tudi jutranje vstajanje. Sredi spokojne
tišine prebujajočega se jutra se od nekod pripodi mali nagajivi
vetrič in v trenutku mi sušeče hlače zaplavajo proti dolini, jaz
pa bos za njimi.
„Wow, tako hitro te pa še nikoli ni nihče videl vstati“, se za dobro jutro norčuje najstnica. Meni ni ravno toliko do smeha, vnela se mi je ahilova tetiva, noga je otečena, komaj stopim nanjo. Tolažm se, da se bo čez kako uro telo malo segrelo in bo bolečina popustila. Sarini žulji so sicer grdi, ampak punca ne stoka in se ne smili sama sebi. Greva.
Z veliko mero previdnosti se pretikava po grapi navzgor. Nevarnost preti v velikih kamnih, ki se zelo radi odpeljejo kako nadstropje nižje in vsako srečanje z njimi bi bilo precej neugodno. Oba skoka postaneta zaradi nahrbtnikov že malo bolj opaznih težav, a na vrhu stopiva na stečino, ki naju lepo pripelje na Teme. Sledi še nekaj nekoliko nerodnih metrov sestopa in kmalu opaziva pred sabo nenavadno piramido. Pungart! Sprehodiva se čez skalno vzpetino in si razgledava najino pot proti obljudenemu Konjskemu sedlu. Izbereva severno varianto, na melišča in markirano pot, napetost popušča, posledice 8 dni me lovijo in dušijo.
„Ne me čudno gledati, če bom začel jokati“ ji bolj zašepetam kot spregovorim. Tega sicer ne more ravno razumeti, je pa uvidevna in me ne sprašuje dalje.
8 dni negotovosti, iskanja poti in vode, skrivanja pred vročino, pretepanja z ruševjem in spopadanja z občutkom nemoči sredi brezpotja, ko sva izgubljena iskala pot, se končuje. In hkrati se končuje tudi 8 čudovitih dni v družbi s hčerko, skupno reševanje zapletov in opazovanje zvezd, spanja pod zvezdami, smeha in veselja. Rosna mladost na videz krhke deklice in siva starost odcvetelega alpinista sta z roko v roki posrkala vase radodarne, a skrite in naporne čare tako opevane in hkrati neobljudene poti. Res, na koncu lahko le kamen ostane ravnodušen.
Pot PP sva prehodila Sara in Boris Sedej, v eni turi od 18 do 25 avgusta 2011.
„Wow, tako hitro te pa še nikoli ni nihče videl vstati“, se za dobro jutro norčuje najstnica. Meni ni ravno toliko do smeha, vnela se mi je ahilova tetiva, noga je otečena, komaj stopim nanjo. Tolažm se, da se bo čez kako uro telo malo segrelo in bo bolečina popustila. Sarini žulji so sicer grdi, ampak punca ne stoka in se ne smili sama sebi. Greva.
Z veliko mero previdnosti se pretikava po grapi navzgor. Nevarnost preti v velikih kamnih, ki se zelo radi odpeljejo kako nadstropje nižje in vsako srečanje z njimi bi bilo precej neugodno. Oba skoka postaneta zaradi nahrbtnikov že malo bolj opaznih težav, a na vrhu stopiva na stečino, ki naju lepo pripelje na Teme. Sledi še nekaj nekoliko nerodnih metrov sestopa in kmalu opaziva pred sabo nenavadno piramido. Pungart! Sprehodiva se čez skalno vzpetino in si razgledava najino pot proti obljudenemu Konjskemu sedlu. Izbereva severno varianto, na melišča in markirano pot, napetost popušča, posledice 8 dni me lovijo in dušijo.
„Ne me čudno gledati, če bom začel jokati“ ji bolj zašepetam kot spregovorim. Tega sicer ne more ravno razumeti, je pa uvidevna in me ne sprašuje dalje.
8 dni negotovosti, iskanja poti in vode, skrivanja pred vročino, pretepanja z ruševjem in spopadanja z občutkom nemoči sredi brezpotja, ko sva izgubljena iskala pot, se končuje. In hkrati se končuje tudi 8 čudovitih dni v družbi s hčerko, skupno reševanje zapletov in opazovanje zvezd, spanja pod zvezdami, smeha in veselja. Rosna mladost na videz krhke deklice in siva starost odcvetelega alpinista sta z roko v roki posrkala vase radodarne, a skrite in naporne čare tako opevane in hkrati neobljudene poti. Res, na koncu lahko le kamen ostane ravnodušen.
Pot PP sva prehodila Sara in Boris Sedej, v eni turi od 18 do 25 avgusta 2011.
