Ljubljanska trojica je verjetno že pod Široko pečjo, ko se spraviva iz bivaka in uloviva stezico proti Rutarskemu Vršiču. Na sedlu se spustiva na drugo stran, naju pa hudo moti, ker potka poteka v levo, namesto v desno. Po 200 višinskih metrih je šale dovolj. Ali bova dobila prehod v desno, ali pa sedlo ni bilo pravo. Vodoravno prečiva, prideva do bariere in rdeča pika nama sklati skalo s srca. Prav bo!
Včeraj nama Filip iz ljubljanske trojice zaupa, da je pot čez skok v opisu napačno vrisana, pa se z lažjim srcem zapodiva čez precej posekano ruševje. V beli grapi si vzameva opoldanski odmor in že popoldne stopiva na najin drugi vrh v prvih šestih dneh. Vrtaško Sleme. Pokličem Roka, kateri mi pove, da naju paket cedevite že čaka v Vratih, česar pa nisem najbolj vesel. Gledam v komaj dva meseca stare razpadajoče planinske čevlje, podplat v kosih odpada in mi povzroča skrbi. Roku sem želel dodati na seznam želja še kak močan samolepilni trak, pa me je prehitel z dostavo.  
Ko najdeva odcep pastirske poti v Vrata, se prepustiva uživanju stopicanja po travnatih preprogah, skozi oči se telo napaja na fantastičnem okolju, kljub vsemu se pa le pozna dolžina ture in utrujenost narašča. Pri podoru narediva obvoz, pri naslednjem grušču izgubiva stezico in jo mahneva naravnost v dolino, kamor prispeva pri Čenkovem rovtu. Sledi obisk prijazne kuharice v Aljaževem domu, ki nama poleg paketa postreže še z okusnim štrudlom. Naredi se tema in za večerjo na drugi strani Bistrice nama zopet teknejo instant makaroni. 
„Si lahko predstavljaš? Že šest dni sva na poti, meni je pa tako hitro minilo!“ 
„Bistvo je v temu, da si vztrajna na svoji poti. Saj veš, počasi se daleč pride“ 
„In ti mi to praviš, ki namesto ko bova prišla rečeš raje če bova prišla?“ 
Prav mi je, kaj se pa delam pametnega?!