( Original članek se nahaja na http://sara.slo-alp.com . )

“Atii, a veš, še nikoli nisem bivakirala…”

Ta stavek je povzročil očetovo idejo o poti PP in seveda sem bila takoj za. Dan za odhod se je hitro bližal, priprave pa se kar niso nikamor zganile. Tako sva zadnjo uro pred odhodom avtobusa skoraj metala stvari v nahrbtnik, kar pa je pomenilo, da sva kar nekaj stvari pozabila doma. K sreči je bil postanek v Ljubljani dovolj, da sva lahko še malo napolnila nahrbtnika. Prihod v Rateče in nato peš do Planice. In tu se je pustolovščina šele začela.

Seveda, da ne bi začela tako lahko, sva že takoj spregledala balvan z oznako, a sva jo vseeno ucvrla kar po hribu navzgor. Posrečilo se nama je, in našla sva lovsko pot, ki naju je vodila kar precejšen del poti. Končno, sicer z rahlo zamudo, saj sva zgrešila odcep, sva le prispela v Tamar in nato spet po uri pavze, odsopihala naslednji etapi nasproti. Na travnatem pomolu sva se ustavila in tu je bil že moj prvi bivak. “Dobrodošli v hotelu “Modro nebo”… “

Naslednje jutro je bilo kar malo težko vstati iz tople spalke, a se je splačalo. Gamsove riže so bile eden meni najljubših delov te poti. Kar malo s strahom sem pričakovala tisto zloglasno prečko, vendar se je na koncu izkazalo, da je prehodna čisto brez problemov. Seveda vmes sledi še nekaj očetovega razlaganja smeri in branja vodnička, kjer najdem izraz “odcvetel alpinist”. Nekako ga povežem z očetom, a ta se le namuzne. “I want to be forever young.” Prispeva na Sleme, kjer si odpočijeva, nato pa nadaljujeva pot naprej. No ja, to je bil najin namen, ki pa se je kajkmalu spremenil. Druga markacija se nama je skrila. Tako sva sprejela odločitev, da jaz pripravim najin bivak, oče pa gre iskat pravo pot. Po treh urah iskanja mu je uspelo in za nagrado so bili instant makaroni.

Tako sva se naslednje jutro odpravila naprej po Korenskih policah. Zgrešila sva vpisno knjigo in kmalu prispela na Mavrinc, zavila še v Kranjsko Goro, nato pa se prepustila lenarjenju ob hladni Pišnici. Ko je bilo sonce že šibkejše, sva se odpravila naprej v Krnico na kokakolo in naprej proti Špiku. In spet sva srečala najinega zvestega spremljevalca, rušja v kombinaciji s soncem. “It’s the hardest thing I ever have to do.” Prečila sva Lipni in Kačji graben naprej do Stržiča. Tu sva našla vpisno knjigo in nadaljujevala pot proti Rušnemu grabnu, kjer sva se spet borila z rušjem, za namenček pa je ravno na naju sijalo tudi sonce. “I’m walking on sunshine, whoa oh. ” Večerilo se je že, ko sva se midva le prikobacala nekam pod Kurji vrh, natančneje v krnico pod Rigljico. Postlala sva si pod balvanom, namesto zgodbe za lahko noč pa opazovala zvezde s sosednjega balvana. Vedno znova me navduši njihova številčnost in čarobnost… “Twinkle, twinkle, little star, how I wonder what you are.Up above the world so high, like a diamond in the sky. ”

Zjutraj sva se odpravila bivaku Pod Srcem nasproti in pot je potekala večinoma brez problemov. Najprej lepa steza, nato pa rušje, ki nama ni povzročalo večjih težav. Dokler nisva prišla do roba neke grape, s strmim spustom. A seveda, kot zmeraj sva našla varen prehod, zato sva vsa zadovoljna kmalu prispela do bivaka. A tu etape še ni konec, zato sva kaj hitro spet začela šteti korake. Orientacijske uganke nama niso vzele veliko časa, zato sva si že sredi popoldneva namakala noge v potoček pod bivakom. Vzela sva si prosto popoldne, da si nabereva novih moči. Že po temi dobiva v bivaku družbo treh ljubljanskih alpinistov. Kje pa sva imela največ težav? Nad Pod Srcem.

Šesta etapa naju je vodila proti Rutarskemu Vršiču naprej do sedla ter bariere in spet do rušja. Po malici sva se vzpnela na Vrtaško Sleme, s katerega se je odprl prekrasen razgled. ” Kjer seže pogled mi, se obzorje ne konča. ” Sestopila sva po udobni stezi, skoraj vse do Vrat. Sicer se je že mračilo, a sva namesto iskanja prenočišča naredila ovinek do Aljaževega doma, kjer naju je pričakal Rokov paket. Ker pa je prijaznost v planinstvu zelo pogosta, nama dobrodušna kuharica odstopi še kos štrudla, ki nama je kasneje zelo teknil.

V načrtu imava še napolniti plastenke, ko srečava Domna, ki ravno začenja svojo pot po 7. etapi. Upanje, da se srečamo spet na koncu etape, se razblini, ko se spomniva na pozabljen fotoaparat ob vodi. A ker se vztrajnost pozna, sva bila že zgodaj popoldne na koncu. Seveda lenarjenje ne pride v poštev in kmalu sva spet na poti. V prijetni senci, z rahlo utrujenostjo, prideva še pred temo do Luknje. Večer prehitro mine z opazovanjem zvezd, daleč stran od sijočih luči mesta.

Zjutraj so očetove hlače, pod vodstvom vetra, namenjene proti dolini. “And we’re rolling, rolling, rolling. ” Seveda je njihov lastnik takoj na nogah, uspešno. A žal mu Ahilova tetiva povzroča težave, zato napredujeva kanček počasneje. Ker pa se je mu počutje kmalu izboljšalo, sva bila hitro pri Pungartu. Navdušenje je naraščalo, vse bližje sva bila koncu. Samo še čez melišče in že sva bila na obljudeni poti do Vodnikovega doma. Srečala sva toliko ljudi, kot jih na vsej poti nisva. Vedno manj poti sva še imela za prehoditi, vedno bolj mi je v glavi odmevalo znano besedilo. “We are the champions, we are the champions. ” Sicer oba opraskana in obtolčena, a vendar nisva iztopala iz množice pohodnikov, ki so hiteli domov ali proti vrhu. Midva sva spadala med tiste, ki se jim mudi domov. Po osmih dneh hoje bi kaj drugega že težko pričakovali.

Hvala očetu, za to nepozabno pustolovščino, za vse pridobljene izkušnje, za izjemne spomine in za ves najin, skupno preživet čas. Hvala!