Sestopiva tistih nekaj minut do vode, proti nama pa suvereno prikoraka mladenič. Le kam ga nese? Nekam znan se mi zdi, ampak med ušesi je vseeno preveč megle, da bi znal izluščit kak smiselen zaključek. Pa se oglasi: 
„Boris?“ 
Debelo pogledam, le od kje me pozna? 
„Domen“ se predstavi. 
Aha, Domen, facebook prijatelj, dober sogovornik, tudi poznavalec PP... povsem nepričakovano se prvič srečava in nekaj minutk klepeta je seveda obveznih. Danes imamo podobno pot in kljub najini počasnosti z obilnima nahrbtnikoma se bomo morda še srečali nekje na drugi strani. Ampak, kot vsak dan do sedaj mora tudi danes iti kaj po svoje. Po 250 višinskih metrov zaslišim: 
„Joj, ne! Fotoaparat, mobi... „ 
Ja, torbica je ostala pri vodi in vrneva se nazaj. Sicer je bilo drugič teh 250 metrov brez nahrbtnika veliko lažjih, sva pa le pridelala toliko zaostanka, da naju Domen kljub čakanju ni dočakal. Sestop s Požgane Mlinarice sem že poznal, našel tudi nekoč zgrešeno polico in kmalu popoldne sva se že pretegovala v Gubah. Čaka naju še precej dolga zadnja etapa, pa se odločiva iti dalje. Nad Rjavino se pripelje mali oblaček, ki nama dela senco in police Luknje peči prijetno minejo. Skozi okno se zazreva v svet nad Krmo, iščeva prehode proti Luknji in spotoma tudi primeren prostor za bivak, ki ga najdeva nekaj minut pred Luknjo tik pod vršno steno. Za naslednji dan bi rad dobil še smer sestopa, pa preberem v vodničku: „… tu boš spet ulovil nit opisa št 18... „ Ta „boš“ se v najinem primeru prebere kot „bi“, če bi imela tisti opis s sabo. Ker ga nisva, sem raziskoval po svoje in nekako le dobil verjetno ne ravno originalni prehod na zgornje police Rjavine. Precej podrta grapa z dvema navpičnima skokoma je k sreči zmernih težav. Vrnem se nazaj in ob večerji pokličem Darka, ki mi zrecitira tistih nekaj stavkov iz opisa. Še ena od skal se mi zvali s srca,prav bo, sestop poteka po zgornjih policah. Spalnica je pa nekaj posebnega, zvezde nama še nikoli niso bile tako blizu. 
„Nekaj sem opazila. Ko prideva do kakega plezalskega odstavka ponavadi rečeš Ni težko. Pa bi bilo bolj prav Je lahko!“ 
Molčim. Mladost, le zakaj me moraš vedno znova opominjati, da si se že precej oddaljila od mene?