Začetek etape je zopet precej ležeren, poteka po potki navzdol do precej opazne rdeče pike na začetku police v Rušici. Lepo slediva prehodom in poličkam, štejeva možice in pike in le kak strmoglavljen avion bi lahko zmotil najino umirjeno napredovanje po fantastičnem svetu. Ali pa morda kaka napačna odločitev. Tik pred koncem, že na sestopu v krnico Pod srcem se nama sredi ruševja kar naenkrat nakako potka konča. Blizu sva že, pa jo mahnem kar čez goste veje, katere se lepo vzmetno podajajo pod mojo ne ravno peresno težo, strmina narašča in naenkrat ruševja zmanjka, sam pa pristanem sredi strme in krušljive plošče nad ne ravno prikupno grapo. Opazim, da sva tokrat v pasti in hočem reči Sari, naj ne hodi za mano, pa je že prepozno. S težkima nahrbtnikama je pot nazaj praktično nemogoča, naprej pa negotova. Je kak izhod? Sicer imava s seboj 30 m vrvi, ne pa tudi klinov in kladiva. Drugega nama ne preostane, kot da se spuščava nižje, prav na rob, kjer se z grozo zagledam v dno grape. Ta je neprehoden in tja dol se ne smeva spustiti. Edina še možna varianta je prečenje nad strmo grapo v desno, kar zahteva kar nekaj telovadbe, za robom si pa oddahnem. Prehod je in kmalu sva na robu gozda. Sara sicer kot mačka pripleza za mano, se mi pa po rešeni uganki začnejo tresti kolena. Tokrat sva imela veliko sreče in nič pameti in vse se je dobro končalo. Ker pa prehodov ne znam čarati, mi vsa situacija le ni bila toliko všeč, da bi si drznil še kdaj storiti podobno napako. 
Po lepem gozdičku se spustiva v krnico, naletiva na nekoliko nelogično oznako PP in kmalu za tem sva pred bivakom, v katerem ob 10ih dopoldne nekdo lika rjuhe. Le kdo bi ga razumel? 
 
Po postanku se zapodiva naprej, ujameva stezico, ki pa gre vedno bolj v breg. To nama ne diši in greva po svoje, skozi hosto, pa naletiva na opisan debelozrnati grušč in na drugi strani komaj vidne stečine, katere naju pripeljejo na rob prepada. Spet sva nekje zgrešila in se že hočeva spustiti nazaj na dno, ko zaslišim: 
„Oh, prislonjen kamen ob drevesu!“ 
To se sklada z opisom, zlezeva gor in pod macesnom opaziva kamen. Ker je tu pomanjkanje kamna, bo verjetno to možic, čeprav se ravno ne bohoti s kako baročno obliko. Poiščeva čimbolj logično smer nadaljevanja in po prikupnem gozdičku pritacava Za Ak. Sledi popoldansko namakanje v tolmunu, pranje in sušenje perila, ob katerem končno pride do svoje uporabne vrednosti plezalna vrv, ter večerna taborna svečka v prijetni družbi s tremi ljubljanskimi alpinisti. 
„Saj so tudi instant makaroni dobri, ampak današnji pravi so pa le bili veliko boljši“ 
„Če prideva na Pokljuko, si bova pa pico privoščila, a ne?“ 
„Ati! Ne reče se če prideva, ampak ko prideva na Pokljuko!“ 
Optimizem? Morda ima pa punca prav, dvom mogoče le ni pravi ključek do konca poti?