Ponoči naju je malo močil dež, pa ni bilo panike. Mala ponjava je ravno prav opravljala svoje delo in zjutraj se že veselo odpraviva po včerajšnjih sledeh. 
Hitro nama gre, kot bi mignil sva na koncu res zračnih in presenetljivih Korenskih polic, kjer naj bi se spustila eno nadstropje nižje. Tudi to nama prav elegantno uspe po razu, kateri naju dostavi naravnost na krasen zeleni pomol, le – zopet nama nekaj manjka. Možic v obliki pravega nagrobnika, kateri skriva v sebi vpisno knjižico. Moral bi biti na koncu zgornje police. Že cel čas oprezava za njim, stikava po luknjah in se celo vrneva nekoliko nazaj, ampak ga ni. Morda je bil pa preveč grobnici podoben in so ga ukradli? Ali pa je le najina sposobnost opazovanja še vedno nastavljena na supermarket, kar bo še najbolj verjetno in kar bi naju pa že smelo malo bolj skrbeti. 

 
Z vodo sva danes nekoliko na tesnem, pa se kmalu odpraviva dalje. V gozdnati greben se kljub opozorilom zaženeva nekoliko preveč desno, za kar sva nagrajena z veličastnim plavanjem po gostem rušju v zadnjih 50ih metrih. Bila sva še v prednosti sence in na vrhu sva postala prvaka, je pa malo manjkalo, da bi se do konca sam sebi zasmilil. Na drugi strani grebena naju pričaka zlobno sonce in lepa stezica, katera si v naslednjih metrih zamenjata vlogi. Iz zlobnega sonca nastane nekaj prijetne senčke po grapi, iz lepe stezice pa en prav podrt prehod po grapah in policah, katere naju pripeljejo pod sedlo Vavovje. Na njem se pogled naprej le nekoliko razpre, prav tako se zamenjajo tapete čudovitega ozadja, saj lahko opazujeva povsem druge vršace, kot na prejšnji strani grebena. 
Spust v dolinico je tokrat brez kosmatih dodatkov, pri poraščeni glavi se sama sebi dopadeva, ko suvereno zakorakava po nečemu, kar bi lahko bila tudi lovska stezica in ko tik pod vrhom Mavrinca zaslišiva človeške glasove, si oddahneva. Kljub včerajšnjemu nič kaj slavnemu začetku se nama je tudi tretja etapa lepo iztekla. 

 
Namesto bližnjice v Krnico si izbereva pot v Kransko goro, kjer nabaviva predvsem cedevito in se popoldne zaparkirava na vabljivih obalah Velike Pišnice. Šele zvečer, ko se sonce že malo začne skrivati za zahodnimi vršaci se odpraviva proti Krnici in nato dalje četrti etapi nasproti. Tam na Lipnih prodih naj bi na naju izpod poti kričal balvan z oznako PP, pa seveda nisva ne gluha ne slepa, da bi si zaradi tega uspela delati kakršnokoli skrb. Ob sopihanju v klanec vseeno najdeva čas za neskončne debate, nisva pa pomislila na možnost, da bo ta glasni balvan pa morda tokrat le čisto tiho. In ker se je točno to tudi zgodilo, se je pot na Lipnih prodih začela že spet strmo vzpenjati, z vsako minutko je bil za dve minutki bližje mrak, midva pa le bistroumno ugotoviva, da sva spet zgrešila pravi odcep. Časa ni več veliko, pa jo ubereva po svoje na kosmati greben, na katerem pristaneva točno pri macesnu z vgrajenima dvema mehkima posteljama. Zraven je v paketu še kamen v obliki kuhinje, pod katerim imajo domovanje požrešne mravlje, ki kot sestradano planejo na vsako kapljico polite juhe. Ker je med kuhinjo in spalnico le slabe pol metra razdalje, poizkusiva z zvijačo – na drugo stran pokapljava nekaj okusne juhe in morda jo bodo imeli mravlje raje kot naju. 
„Ti veš, kateri izmed vseh vozov je Veliki voz?“ 
„Kako to misliš, izmed katerih vozov? 
„Kamorkoli pogledam v nebo, lahko iz zvezd sestavim voz. Le odvečne zvezde si pač izbrišem“ 
Le kdo si je izmislil otroke?