Ker sva že včeraj opravila vzpon do Kumljaha, sva danes prava carja. Namesto švicanja v breg, naju čaka sestop pod steno proti pomolu Lopa. Je pa res ta sestop videti drobljiv, tečen, zoprn, pa si nadeneva čeladi, na doseg pripraviva pas in vrv in začneva. Kmalu se izkaže, da sva zlahka kos takim potem in brez problema preskočiva Lopo in se usmeriva proti Malemu slemenu. Vmes srečava majhne curke vode, katerim podtakneva smer poti v najine flaške, pa je še ena skrb mimogrede rešena. 
„Glej, tu gor gre pa Ašenbrener“, ji navržem 
„Za to sem pa že slišala“, mi prikima. 
„Tam zraven, vidiš tisto belo liso, tam je pa Varianta“ 
„Mhm“ 
„A vidiš, tam bolj na levo je pa Zajeda“ 
„Hehe“ 
„Pa tam na koncu je Raz, tam vmes je ….“ 
„Hahahaha“ 
Debelo jo pogledam, kaj ji je tako smešnega. Reži se mi kot pečena mačka. 
„Haha, poglej, kaj piše v vodničku.Za odcvetelega alpinista je to popotovanje eno samo obujanje spominov. Ti to ne da nič misliti?“ 
Utihnem. Mislim, da sem storil edino pravilno. 
Na Malem slemenu iščeva možica z vpisno knjižico, pa ni ne enega ne drugega. Ko spet pokukava v vodniček, tam sedaj piše, da se nahaja na Lopi in ne tu. Pa bi prisegel, da je doma pisalo drugače.  
Pot nato pelje pod stene Mojstrovke, solidno napredujeva, na koncu pa še zagledava dve postavi. Sta alpinista, katera se ravnokar podajata v Debelakino smer. 
„Dober dan“ 
„Dan, s kje pa vidva?“ 
„PP delava, jo poznata?“ 
„Hmmm... hja... ja, sva videla ene oznake na skali, a to je to?“ 
Ja, to je to in ravno ene toliko je ta pot tudi znana med alpinisti. Malo še pokramljamo in odpraviva se dalje. Z izpostavljeno polico že prej mimogrede opraviva, ustavi pa se nama na melišču nad zadnjo skalno stopnjo. Kar nekaj časa potraja, da nama kapne v oko smer – desno čez grapco pa malo navzgor, nakar se znajdeva na lepi polički, ki naju dostavi direktno na melišče pod preval Slatnice. Tu se nekako druga etapa zaključi, ura je malo čez poldne, pa si spet privoščiva popoldanski počitek z veličastnim razgledom na Jalovec in njegovo družbo. 

 
Pozno popoldne se zapodiva do Vratc, kjer naj bi vstopila v začetek 3 etape. Tokrat nama gre kot po maslu, najdeva balvan z oznako PP in kreneva desno. Po opisu vodoravno čez grušč ne gre, ker tam grušča ni, ampak potka kaže nekoliko rahlo navzdol, kar se pa sklada z opisom Uroša Župančiča. Pa se zopet malo zatakne. Edino kar najdeva je potka čez melišče navzgor, nato čez rušje z verjetno izgubljenim možicem do glave nad zelenim žlebom in nato nič. Naj bi šlo po žlebu navzdol, pa tu naj naju bi čakala oznaka, pa spet nič ne drži. Odloživa nahrbtnika in greva, jaz dol, Sara gor. Po uri lomastenja v vse možne smeri obupava. Danes se nama ne bo splačalo rinit čez in se vrneva k ovcam, kjer bova prenočila. 

 
Do teme je še 3 ure, Sara ureja prenočišče, sam pa grem v raziskovanje najinega jutrijšnega popotovanja. Spustim se po Župančiču navzdol, kmalu pridem do ene čudne jeklenice in po njej do dna stene Robičja. Nato lezem navkreber in za vsakim kolikor toliko možnim vogalom silim levo, pa ni nikjer uspeha. Na koncu se znajdem na najini današnji najvišji točki in čeprav opisa pravita, da gre pot navzdol, nimam več druge izbire, kot navzgor. Seveda čez ruševje. Pa se vztrajnim kdaj le nasmehne sreča, res se za prvimi metri nekoliko odpre, dobim kamen z PP oznako in pravi žleb. Poiščem še primerni izhod 40 m nižje, kar mi uspe v drugem poizkusu, preverim nadaljevanje in se vrnem nazaj na že kuhano večerjo. Ja, popoldanski del ture nama je tokrat spodletel, ampak imava pa za jutri pot odprto naprej. Tisti izgubljeni možic pa ni prav nič izgubljeni in prav jezen sem sam nase, da je en kup kamenja očitno pametnejše od mene. 
„Veš, kaj bi zdaj pasalo?“ 
„Kaj? Liter ledenega čaja?“ 
„Mah, jaz sem mislila na ogenj, kitaro in prepevanje. Ali pa vsaj samo zadnje.“ 
„Ne nori, saj veš, da bi rabil orožni list, če bi hotel jaz prepevati.“ 
„Mislim, da tu ni nikogar, da bi te slišal!“ 
„Ti drugače misliš, kot ovce slišijo“